Zakaj Zemlje ne pogrešamo? (odlomek iz druge tretjine)

Človeška rasa ni oblikovana za mirovanje. Mi nismo drevesa, ki bi nam pozabila zrasti krila. Mi nismo pomirjenega duha. Prej kot to smo čaplje, ki so si zlomile noge. Ki nas je prehitela zima in je okoli nas zamrznila reka, nas vklenila, dokler naslednjič ne vidimo sonca. Nomadi smo že dosti dlje, kot smo leni in brihtni. Čeprav imamo na dosegu komolcev vse, kar potrebujemo – jamo, pipo, hrano, ljubezen, sudoku križanke – še vedno naredimo vse, kar je v naši moči, da bi se premikali. Kdor ne more hoditi, potovati, kdor ne menjuje prizorov, je invalid. Polomljen človek. Nesrečnik.

            Toda planet je za človeka postal premajhen. To se je moralo zgoditi. Vsi so vedeli, da se bo zgodilo. Dan porodnega krča bo prišel. Postal je premajhen za nekoga s tako ambicijo, mali planet. Navsezadnje – koliko pa je umnih entitet v stvarstvu, ki soočene z neskončnostjo vesolja najprej pomislijo: hm, tole igrišče ni slabo, a zanima me, kaj je ZA robom. Tisto na pladnju bo že počakalo. Iznajdimo najprej raje način, da pogledamo DLJE, kot vidi Bog.

            S hitrostjo prebujanja so Zemljani z odkritjem leče prenehali verjeti, da je nebo črna plahta, skozi katero pronica sij nebeškega ognja med vojno, ki naj bi potekala za nas med angeli in vragi. Z lečo je prišlo spoznanje: niso še videli vsega. Obstaja manjše, kot so mislili. Torej mora obstajati tudi večje. Obstaja boljši razlog, da nabijejo muškete in naženejo mladino v boj. Nekje mora obstajati še globlji vodnjak črnega olja, ki bo kočije spremenilo v rakete.  Ikar je bil piščanec. Obstajajo deli možganov, ki to hočejo, ta svod. Od tistega dne naprej je Zemlja postala le odskočna deska. Še to ne. Le majhen kamen pri odrivu nekam dosti, dosti dlje.

            Najprej ni šlo za kaj drugega, kot da so razmazali isto zmedo preko večje površine: Zemljo so napihnili na velikost osončja. Kjer jim lune in plinasti orjaki niso uspeli pobegniti, so nanje nalepili svoje okorne pionirske male postojanke, izvrtali majhne, krhke in nevarne rudnike in tožili po soncu in dežju. Najprej je bilo poseljevanje vesolja kot odkrivanje divjega zahoda – obupani, v usodo vdani kolonisti so potiskali svoje na roke delane vagone preko neskončne prerije v upanju, da se bo njihova motika kje prijela. Sto, mogoče dvesto let je bilo vesolje temnejše in bolj osamljeno in bedno, kot je bilo človeku od pradavnin. Zvezde so svetile s polovičnim žarom lažnih prerokov.

            Črvina je to spremenila. Prišli so tujci, z roko iztegnjeno v povabilo, in to spremenili. Kot da bi se skozi doslej nepoznani rov jamski človek prikobacal na plano v jutru po poletni nevihti in se znašel pred osupljivo dolino polno življenja in nenavadnih pisanih skal, so planeti, o kakršnih so sanjali blazneži in poeti, povabili našo raso na otvoritveni ples. Pokazali so nam zvezde, kakršne smo le slutili; reke rude; toliko ognja in ledu, da nismo vedeli, kje se ustaviti, kje ustaliti. V kaj se zaljubiti. Kje spočeti nov rod. Kot kaj nadeti med. V čigavo čast devo utopiti v mleku. Torej se še vedno nismo. Nihče se ne spominja več malega, bolehnega planetka, prijatelja iz revnega otroštva, ki ga je življenje odkotalilo na drugi konec ulice. Mi smo odhajali proti hrušču in siju sredice in on je stal in nas gledal v hrbet. Nihče se nikoli ne vrne v rodno vas. Zdaj, ko smo zajahali črvino preko svoda, smo imeli mašine, lupine, daljše noge, trše kremplje, jasnejši vid in srca, ki so mlela saje, črne ceste, antimaterijo, nič jim ni bilo več sveto, nič jim ni bilo več strašno. Vse je bilo gorivo. Vesolje je stavilo na svojo mogočnost in izgubilo. Bolj, več, dalj časa, dlje stran. Živeti alternative. Naprej. Zemlja, ta mali brhki blatni kamen tri lučaje od majhnega rumenega sonca brez imena, nam je nudila kvečjemu otroški sen. Tu pred nami pa je svet, kakršen nam pritiče: velik, strašen, ploden, drveč; čaka na krotitelja. Nobena druga vrsta v stvarstvu ni tako ambiciozna, da bi hotela nadeti vajeti galaksiji – kaj galaksiji, vsem tam. Kaj nam bo planet, ki ga rešilna kapsula zaobide v eni uri; ko naš bohotni um blazni od idej in izumov, ki bi poražene sovrage – nemoč, negibnost, nič kril – peljali trikrat okoli Troje, po mlečni cesti krvi, peska in potu. Sentimentalna ženska bi morda še pogledala preko ramena in rekla svojemu otroku, ki še ni videl, kaj vse smo medtem našli, da je bil naš vir nekje nekoč ta majhni zmedeni svet, kjer se je mešalo lepo in strupeno, ničvredno in podedovano, okroglo in prostrano.

Bil je, z vsem spoštovanjem, dober začetek. Planet Zemljica. Bil bi ponosen na nas, ko bi nas zdaj videl. In če bi ga še imeli, na katero polico bi ga dali? Bi si ga pošiljali skozi »Vroča vrata« sem in tja kot paradnega konja, ostarelega vojnega junaka? Nežen spomin? Krut opomin? Ali bi ga dali počivati nekam na varno, na toplo, h kakšnemu krasnemu, budnemu belemu soncu kot starega mačka, ki prede in praska, ker nas ima rad? Morda bi se nanj celo pritrdilo medeninasto ploščico z vgraviranim spominskim verzom: Zemlja, provizorični začetek vsega človeškega ... A potem se zna zgoditi, da bi jo na slab dan kdo brcnil čez »rob«.

            V vsakem primeru pa, meni je prav. Jo bom pač poiskala in podedovala sama. Vedno sem si želela svoj planet in ta bo kar pravšnji. Težko bi zanikala, da sem Zemljanka. Na kožo mi je pisan – majhen, okrogel, zanimiv, zmeden, neodločen, gibljiv in lep … Preveč vsega pod premajhno kupolo. Kot grafit: preveč sveta se skriva v meni, preveč mene se skriva v svetu. Občutek bo verjetno soroden tistemu, kot da sem ponosna lastnica edinega še obstoječega primerka jajca neke čudovite, basenske pasme. Potrpi še sekundo, moj mali feniks-zmaj. Pomalicam, preobujem se še in pridem v nevihto ven pote.