Gorgonavt
Nekakšna ljubezenska zgodba. Z vesoljskimi ladjami.
Tuesday, 15 July 2014
Saturday, 8 February 2014
Wednesday, 5 February 2014
Odlomek o "zaročencu", bran na generalki...
Dobila
sem nenavaden, nepričakovan in malce neprijeten obisk. Nisem računala nanj,
zato se mu nisem znala izogniti. To je bilo prvič, da so mi v recepciji
sporočili, da me v eni izmed čakalnic oziroma čajnic nekdo čaka. Le kdo bi to
lahko bil? Vsi moji prijatelji so mi znali pisati in me počakati v Anomaliji?
Pohitela sem, da vidim, za kaj gre.
Najprej
ga nisem spoznala. Za mizo – tudi v šolski čakalnici za obiske še nisem nikoli
bila - me je čakal droben, temnejši gospod z malce naprej potisnjenimi zobmi in
malce nazaj potisnjeno brado. Na sebi je imel preveliko, mašno a precej poceni
in že velikokrat oprano sinjo srajco. Bila sem vljudna in sem mu podala roko.
»Gospodična Kej?«
»Oprostite, ne vem točno, kam naj
vas dam,« sem se, kar se je dalo opravičujoče, nasmehnila. Ni mi bil popolnoma
tuj, ampak pojma nisem imela, kdo naj bi bil. »Sva se že srečala?«
»Jaz sem vaš zaročenec?«
…
Šiiiiiiiiiiiiiškebab.
Seveda je bil. Oni šmentani državni
program za sestavljanje parov, ki sem ga uporabila, da zagnjavim Coleu.
Popolnoma sem pozabila nanj. Kri mi je bušnila v glavo in kolena so mi postala
mehka kot moja razsodnost.
»Zaročenec?« sem se usedla. »Mislila
sem, da je tisto vse skupaj padlo v vodo? Kako to, da ste še vedno registrirani
kot moj zaročenec? Se ne da vložiti prošnje za preklic, če se ena oseba izkaže
za ... neuravnovešeno?«
»Niste zapisana kot neuravnovešena.
Ne z legalnega stališča. Tako mora biti preklic z obeh strani soglasen. Skušal
sem vam pisati, pa ni bilo nobenega odgovora. Trajalo je do danes, da sem vas
našel. Peš. Medtem sem bankrotiral na carinskih dajatvah in prevozih. Že prej nisem imel veliko, zato
sem mislil … To mi je pomembno, razumete?«
Ne glede na to, kako sem se trudila,
da mi oči od zadrege ne bi popadale ven, da členkov od stiskanja rok skupaj ne
bi imela belih in da ne bi bila popolnoma purpurna v obraz, mi ni uspevalo. Oh,
pri mili Pepci in njeni pižmovki. Tega nisem lepo naredila. Za sabo sem puščala
škodo kot traktor. Mi je bilo res vseeno, kako se ljudje znajdejo po tem, ko
grem, hvaležno, daleč v drugo smer? … Saj sem se imela za radoživo gos, vendar
ne na tak način. Kar jecljalo se mi je od sramu in svoje prsi, ki bi me
načeloma malce razsvetlile, sem raje skrivala pod mizo.
Utrujeni možakar je tiho rekel:.
»Popolnoma razumem, da vas je sprejem na takole šolo prestavil iz mojega
družbenega razreda in da nimate nobenega namena poskusiti zaživeti z mano, toda
… Ali obstaja kakšna možnost, da potrdite mojo prošnjo, s katero bi zaroko
soglasno razdrla? Vidite, brez tega nimam nobenih možnosti, da še …«
Malce hrupno sem treščila svojo puko na mizo in jo potisnila v njega, da
najde ta prekleti program. Povezal se je z ministrstvom in dal obe puki skupaj, da sta potrdili najino
identiteto ter preklic potrdil on, nato pa še jaz. V tistem trenutku sem si
bila pripravljena po slamici izsrkati svojo srčno kri, če bi mu to kaj
pomagalo. Kako to, da ga nihče ni opazil? Ni bilo nikjer na mojih sprejemnih
zavedeno, da sem legalno zaročena? Ali je bilo to tudi vesolju popolnoma vseeno?
Navsezadnje diploma po smrti ni pripadla zakoncu … Hm, kaj pa dolgovi? Kdo je
poravnal študentski kredit, če je učenec umrl med programom? Še to mi je bilo
treba, da bi ta revež po vsej grozi, ki sem mu jo že povzročila, dobil še
položnico s Trojice.
Hvaležno, a izčrpano, je pokimal v
mizo, da se mu ne bi videlo, kako je žalosten. Je morda ne glede na vse, na
tihem upal? Kaj si me ni ogledal? Ni prebral mojega bloga? Legalno ali ne, kako
bi si lahko kdorkoli želel preživeti večnost v Temi z nekom, kot sem jaz? Odpel
je puki in se mi zahvalil. Iskala sem
opogumljajoče besede, s katerimi bi vse tole naredila nekako lepše, toda niti
ena v tistem hipu ni marala sedeti z mano. Nehote sem planila po njem in ga
ujela za roko, preden je utegnil vstati.
»Oprostite!« sem vzkliknila. »Ali bi
mi mogoče naklonili samo še minuto? Zamisel imam. Rada bi se vam oddolžila,
toda pred tem moram nekaj preveriti. Čisto malo mi bo vzelo«
Možakar je bil tako vljuden, da je
bil pripravljen reči – saj ni potrebe – a je le utrujeno obsedel. Obrnila sem
se k drugi mizi ter pričela vehementno kljuvati po tipkovnici. 'Babe', sem
napisala, pod naslovom, ki naj bi pritegnil njuno pozornost. 'malce pozornosti,
če smem?'
V enem kotičku ekrana se mi je
javila Fidi, v drugem pa majhna čačka podobna znakecu za mežik. 'Potrebujem
ladjo' sem napisala v pogovor. 'Kakšno lepo. Majhno. Mežikec, ali lahko
preveriš, spodaj v hangarjih, če je katero od plovil registrirano na učenca …'
Malo sem pobrskala po možganu. Zdaj je že malo bolje delal: ko je šlo za
dvoumno dobra dela. Pomislila sem na osebo, za katero mi je bilo najmanj mar. '
… Foukroja?'
Je. Noir Papilon. Ladjica tipa merkator.
Luuuuuuštna!
'Okej. Mežik, ti prosim uniči
imetniško listino za dosedanjega lastnika, podatke novega boš pa dobila iz puke, ki je bila pred dvema minutama
priklopljena na mojo. Je to izvedljivo?'
Je
izvedeno.
'Fidi, če je mogoče, vzemi nekaj
hrane in nekaj zlog in se preteleportiraj do tegale gospoda ladjice, ki je v
garaži. Gospod bo zdajle prišel dol.'
Oki.
Ozrla sem se čez ramo: »Gospod?
Kakšno kariero ste si želeli urediti? Ste želeli biti raziskovalec ali zlatokop
ali … ?«
»Pravzaprav sem si vedno želel biti
slikar.«
Ah. Bedasto sem pomežiknila in na
svoj ekran med sporočila zapisala: naj mu ena da nekaj denarja, prosim? Se bomo
potem zmenile.
Obrnila sem se nazaj k bivšemu in mu
resno rekla: »Poslušajte me. V nekaj trenutkih bo vaša puka prejela prometno in ključe od ladje, ki je parkirana v garaži.
Ukradli jo bomo, na zelo spreten način, nekomu, ki je strašno slab človek. Ne
rabi vas peči vest ali črvičiti moralna okrnjenost tega dejanja; res je kreten.
Malce bodite pripravljeni, če se bo izkazalo, da ima kje na steno pribite
kakšne človeške dele ali kaj takega. Verjetno bi bilo tudi dobro, da se nekaj
časa ozirate preko ramena, da vas kdo ne bo dohitel. Pojdite nekam daleč stran
in se lotite svoje slikarske kariere. Prodajte ladjo, kupite hišo, studio, karkoli
pač. Poiščite si ženo.«
Človek je nekaj časa sedel in gledal
svojo puko. Ko je že vse kazalo, da
sem res neuravnovešena, je pričel vstajati, takrat pa je puka blinknila in v enem stolpcu se je pokazal ladjičin certifikat.
»Tole je merkator,« je rekel Indijec.
»Da. Ime ji je Temačni Metulj. Boste tako dobri in ga preimenovali? Pojdite zdaj.
Ne razmišljajte. Usedite se za volan, pohodite plin in se čim bolj oddaljite.
Če greste v smer AA-4-11 bdite pozorni na oblak alkohola, sicer pa bo vse v
redu. Razen lastnika, vam po pravni poti nikoli nihče ne bo mogel dokazati, da
ladja ni vaša. Pojdite!«
Zdaj je vstal in nekaj časa strmel v
ekran, nato vame.
Še vedno mi je bilo vroče, a zdaj
sem vsaj lahko rekla: »Zelo globoko se vam opravičujem, da ste zaradi mene
trpeli. Ni bil moj namen, da vam obrijem dve leti življenja. To ni izgovor. Saj
vem, da sem ravnala malomarno in zaletavo in nisem razmišljala, kaj sem s
svojim početjem razvrednotila, toda razumeti morate, da sem bila takrat v
podobnem položaju, kot ste vi zdaj. Bila sem na začetku zelo zanimivega
življenja.«
»Gospodična … Ali ne dopuščate
nikakršne možnosti, da bi bili vseeno … srečni z mano?«
Tudi jaz sem si od dragocenega časa,
ki sva si ga jemala, počakala dolg trenutek, preden sem odgovorila: »Prepričana
sem, da bi bila zelo srečna. Gledate me, kot da bi bili pripravljeni požreti
marsikatero neumnost in videti ste zelo pošten in skromen. Privoščim vam – in
prosim vam, da mi verjamete, da govorim iz srca – dosti manj zapleteno ženo.«
»Ne bi pa tvegali?«
»Ne. Ampak ne zaradi vas. Tule imam
še nekaj, kar moram popraviti. Poslovite se od mene z mislijo, da se trudim
narediti nekaj resnično poštenega. Nimava časa, da bi vam predstavila celotno
sliko; zapackana je in nemara boste bolje spali, če ne veste. Ponižno vas
odklanjam in se vam iz vsega srca zahvaljujem, da ste me bili pripravljeni
vzeti za družico. Srečno pot.«
Monday, 28 October 2013
Friday, 11 October 2013
Subscribe to:
Posts (Atom)