Še en angleški promo... :)

Odlomek o "zaročencu", bran na generalki...

Dobila sem nenavaden, nepričakovan in malce neprijeten obisk. Nisem računala nanj, zato se mu nisem znala izogniti. To je bilo prvič, da so mi v recepciji sporočili, da me v eni izmed čakalnic oziroma čajnic nekdo čaka. Le kdo bi to lahko bil? Vsi moji prijatelji so mi znali pisati in me počakati v Anomaliji? Pohitela sem, da vidim, za kaj gre.

Najprej ga nisem spoznala. Za mizo – tudi v šolski čakalnici za obiske še nisem nikoli bila - me je čakal droben, temnejši gospod z malce naprej potisnjenimi zobmi in malce nazaj potisnjeno brado. Na sebi je imel preveliko, mašno a precej poceni in že velikokrat oprano sinjo srajco. Bila sem vljudna in sem mu podala roko. »Gospodična Kej?«

            »Oprostite, ne vem točno, kam naj vas dam,« sem se, kar se je dalo opravičujoče, nasmehnila. Ni mi bil popolnoma tuj, ampak pojma nisem imela, kdo naj bi bil. »Sva se že srečala?«

            »Jaz sem vaš zaročenec?«

            …

Šiiiiiiiiiiiiiškebab.

            Seveda je bil. Oni šmentani državni program za sestavljanje parov, ki sem ga uporabila, da zagnjavim Coleu. Popolnoma sem pozabila nanj. Kri mi je bušnila v glavo in kolena so mi postala mehka kot moja razsodnost.

            »Zaročenec?« sem se usedla. »Mislila sem, da je tisto vse skupaj padlo v vodo? Kako to, da ste še vedno registrirani kot moj zaročenec? Se ne da vložiti prošnje za preklic, če se ena oseba izkaže za ... neuravnovešeno?«

            »Niste zapisana kot neuravnovešena. Ne z legalnega stališča. Tako mora biti preklic z obeh strani soglasen. Skušal sem vam pisati, pa ni bilo nobenega odgovora. Trajalo je do danes, da sem vas našel. Peš. Medtem sem bankrotiral na carinskih dajatvah  in prevozih. Že prej nisem imel veliko, zato sem mislil … To mi je pomembno, razumete?«

            Ne glede na to, kako sem se trudila, da mi oči od zadrege ne bi popadale ven, da členkov od stiskanja rok skupaj ne bi imela belih in da ne bi bila popolnoma purpurna v obraz, mi ni uspevalo. Oh, pri mili Pepci in njeni pižmovki. Tega nisem lepo naredila. Za sabo sem puščala škodo kot traktor. Mi je bilo res vseeno, kako se ljudje znajdejo po tem, ko grem, hvaležno, daleč v drugo smer? … Saj sem se imela za radoživo gos, vendar ne na tak način. Kar jecljalo se mi je od sramu in svoje prsi, ki bi me načeloma malce razsvetlile, sem raje skrivala pod mizo.

            Utrujeni možakar je tiho rekel:. »Popolnoma razumem, da vas je sprejem na takole šolo prestavil iz mojega družbenega razreda in da nimate nobenega namena poskusiti zaživeti z mano, toda … Ali obstaja kakšna možnost, da potrdite mojo prošnjo, s katero bi zaroko soglasno razdrla? Vidite, brez tega nimam nobenih možnosti, da še …«

            Malce hrupno sem treščila svojo puko na mizo in jo potisnila v njega, da najde ta prekleti program. Povezal se je z ministrstvom in dal obe puki skupaj, da sta potrdili najino identiteto ter preklic potrdil on, nato pa še jaz. V tistem trenutku sem si bila pripravljena po slamici izsrkati svojo srčno kri, če bi mu to kaj pomagalo. Kako to, da ga nihče ni opazil? Ni bilo nikjer na mojih sprejemnih zavedeno, da sem legalno zaročena? Ali je bilo to tudi vesolju popolnoma vseeno? Navsezadnje diploma po smrti ni pripadla zakoncu … Hm, kaj pa dolgovi? Kdo je poravnal študentski kredit, če je učenec umrl med programom? Še to mi je bilo treba, da bi ta revež po vsej grozi, ki sem mu jo že povzročila, dobil še položnico s Trojice.

            Hvaležno, a izčrpano, je pokimal v mizo, da se mu ne bi videlo, kako je žalosten. Je morda ne glede na vse, na tihem upal? Kaj si me ni ogledal? Ni prebral mojega bloga? Legalno ali ne, kako bi si lahko kdorkoli želel preživeti večnost v Temi z nekom, kot sem jaz? Odpel je puki in se mi zahvalil. Iskala sem opogumljajoče besede, s katerimi bi vse tole naredila nekako lepše, toda niti ena v tistem hipu ni marala sedeti z mano. Nehote sem planila po njem in ga ujela za roko, preden je utegnil vstati.

            »Oprostite!« sem vzkliknila. »Ali bi mi mogoče naklonili samo še minuto? Zamisel imam. Rada bi se vam oddolžila, toda pred tem moram nekaj preveriti. Čisto malo mi bo vzelo«

            Možakar je bil tako vljuden, da je bil pripravljen reči – saj ni potrebe – a je le utrujeno obsedel. Obrnila sem se k drugi mizi ter pričela vehementno kljuvati po tipkovnici. 'Babe', sem napisala, pod naslovom, ki naj bi pritegnil njuno pozornost. 'malce pozornosti, če smem?'

            V enem kotičku ekrana se mi je javila Fidi, v drugem pa majhna čačka podobna znakecu za mežik. 'Potrebujem ladjo' sem napisala v pogovor. 'Kakšno lepo. Majhno. Mežikec, ali lahko preveriš, spodaj v hangarjih, če je katero od plovil registrirano na učenca …' Malo sem pobrskala po možganu. Zdaj je že malo bolje delal: ko je šlo za dvoumno dobra dela. Pomislila sem na osebo, za katero mi je bilo najmanj mar. ' … Foukroja?'

            Je. Noir Papilon. Ladjica tipa merkator. 

            Luuuuuuštna!

            'Okej. Mežik, ti prosim uniči imetniško listino za dosedanjega lastnika, podatke novega boš pa dobila iz puke, ki je bila pred dvema minutama priklopljena na mojo. Je to izvedljivo?'

            Je izvedeno.

            'Fidi, če je mogoče, vzemi nekaj hrane in nekaj zlog in se preteleportiraj do tegale gospoda ladjice, ki je v garaži. Gospod bo zdajle prišel dol.'

            Oki.

            Ozrla sem se čez ramo: »Gospod? Kakšno kariero ste si želeli urediti? Ste želeli biti raziskovalec ali zlatokop ali … ?«

            »Pravzaprav sem si vedno želel biti slikar.«

            Ah. Bedasto sem pomežiknila in na svoj ekran med sporočila zapisala: naj mu ena da nekaj denarja, prosim? Se bomo potem zmenile.

            Obrnila sem se nazaj k bivšemu in mu resno rekla: »Poslušajte me. V nekaj trenutkih bo vaša puka prejela prometno in ključe od ladje, ki je parkirana v garaži. Ukradli jo bomo, na zelo spreten način, nekomu, ki je strašno slab človek. Ne rabi vas peči vest ali črvičiti moralna okrnjenost tega dejanja; res je kreten. Malce bodite pripravljeni, če se bo izkazalo, da ima kje na steno pribite kakšne človeške dele ali kaj takega. Verjetno bi bilo tudi dobro, da se nekaj časa ozirate preko ramena, da vas kdo ne bo dohitel. Pojdite nekam daleč stran in se lotite svoje slikarske kariere. Prodajte ladjo, kupite hišo, studio, karkoli pač. Poiščite si ženo.«

            Človek je nekaj časa sedel in gledal svojo puko. Ko je že vse kazalo, da sem res neuravnovešena, je pričel vstajati, takrat pa je puka blinknila in v enem stolpcu se je pokazal ladjičin certifikat. »Tole je merkator,« je rekel Indijec.

            »Da. Ime ji je Temačni Metulj. Boste tako dobri in ga preimenovali? Pojdite zdaj. Ne razmišljajte. Usedite se za volan, pohodite plin in se čim bolj oddaljite. Če greste v smer AA-4-11 bdite pozorni na oblak alkohola, sicer pa bo vse v redu. Razen lastnika, vam po pravni poti nikoli nihče ne bo mogel dokazati, da ladja ni vaša. Pojdite!«

            Zdaj je vstal in nekaj časa strmel v ekran, nato vame.

            Še vedno mi je bilo vroče, a zdaj sem vsaj lahko rekla: »Zelo globoko se vam opravičujem, da ste zaradi mene trpeli. Ni bil moj namen, da vam obrijem dve leti življenja. To ni izgovor. Saj vem, da sem ravnala malomarno in zaletavo in nisem razmišljala, kaj sem s svojim početjem razvrednotila, toda razumeti morate, da sem bila takrat v podobnem položaju, kot ste vi zdaj. Bila sem na začetku zelo zanimivega življenja.«

            »Gospodična … Ali ne dopuščate nikakršne možnosti, da bi bili vseeno … srečni z mano?«

            Tudi jaz sem si od dragocenega časa, ki sva si ga jemala, počakala dolg trenutek, preden sem odgovorila: »Prepričana sem, da bi bila zelo srečna. Gledate me, kot da bi bili pripravljeni požreti marsikatero neumnost in videti ste zelo pošten in skromen. Privoščim vam – in prosim vam, da mi verjamete, da govorim iz srca – dosti manj zapleteno ženo.«

            »Ne bi pa tvegali?«

            »Ne. Ampak ne zaradi vas. Tule imam še nekaj, kar moram popraviti. Poslovite se od mene z mislijo, da se trudim narediti nekaj resnično poštenega. Nimava časa, da bi vam predstavila celotno sliko; zapackana je in nemara boste bolje spali, če ne veste. Ponižno vas odklanjam in se vam iz vsega srca zahvaljujem, da ste me bili pripravljeni vzeti za družico. Srečno pot.«

            Molila sem, res molila, da tega reveža nikoli več ne vidim. Ne vem, če bi preživel še eno srečanje z mano. Mogoče ga bo Foukrou ujel in razčrevesil, mogoče bo srečno slikal do konca svojih dni in umrl, obdan z vnuki. Nisem hotela vedeti. Dodobra me je izučilo. Moj seznam 'neumnosti, ki sem ji naredila, ker sem objestna, se je daljšal.

Literarni večer v Metropolu se bliža ... :D

V preddvorani tega kina načrtujemo prvi literarni večer :D